Končno na Slovaškem - DAN 2

Pozdrav vsem, tokrat iz Slovaške.

No, pa sva le prispela. Koliko časa sva za to potrebovala, vam raje ne izdava. Lahko pa vam poveva samo to, da sva potrebovala preveč časa, saj sva vozila počasi, se izgubila v Mariboru, nekje pri začetku Blatnega jezera, v Budimpešti, ter na koncu zaradi izčrpanosti in teme, ki je postala že zelo močna še 30km pred ciljem. No, temu je v bistvu botrovala utrujenost. Pač včasih se zgodi, da je tabla, ki pravi, da moraš zavit levo in ti v bistvu zaviješ levo, samo prehitro. :) Lahko mirno rečemo, da je bila tabla postavljena prehitro. :)

Kakorkoli že, prispela sva živa in to je najpomembnejše. Potovala sva čez Madžarsko, saj sva Avstrijo že videla in sva hotela videti mimogrede tudi blatno jezero ter Budimpešto. To nama sicer je spodletelo, ker sva se na zažetku Blatnega jezera, pri kraju Keszthely izgubila (večkrat) in ko sva končno dobila pravo cesto, sva bila preveč oddaljena od samega jezera, da bi ga lahko videla. Še dobro, da mi nemščina ne gre tako zelo slabo od rok in da je bil vsak drugi človek, ki sva ga srečala ob postankih tovornjakar, ki zna nemško. :)))) Nihče ni znal ničesar drugega, kot samo madžarsko in nemško.

V glavnem, sva zamujala in se je začela delati tema, nisva želela več izgubljati časa, zato nisva hotela zaiti s poti in si ogledati Blatno jezero. Vesela sva bila, da sva na pravi poti. Mimogrede, ceste na Madžarskem so rpecej dobre... vsaj kjer sva se vozila midva, pa tudi označene so dobro. Edini problem je bil ta, da so imena krajev prekleto dolga in če jih poskušaš prebrati, si zlomiš jezik. Slabo je bilo tudi to, da je bila moja avtokarta premalo natančna. No, izkušnja več.


Na Madžarskem se nam je zgodila še ena nezgoda. Naša z živalskimi uspavali "zdrogirana" Cofka je končno zaspala, vendar Veselje ni trajalo dolgo, kajti polulala se je na Azrine hlače. :) Tu se je potovanje podaljšalo za pol ure. Azra se je morala preobleči, morala sva oprati ubogo Cofko, avto je smrdel... še dobro, da se je to zgodilo ob velikem pokopališču, kjer sva lahko najine flaške napolnila z vodo. Kakorkoli, to naju ni spravilo v slabo voljo.

Kar naju je spravilo v slabo voljo je to, da sva se večkrat izgubila tudi na vozlišču avtocest v predmestju Budimpešte, pa še čakati sva morala v dolgi koloni vozil, saj se je zgodila prometna nesreča.

Tu sva bila še ob kaki dve uri.

Končno sva le našla pravo smer in prispela do centra Budimpešte, ki bi bil sicer zanimiv, če se nebi vanj pripeljala v že popolni temi in če mene nebi načela močna utrujenost. Hvala bogu sem v okolici Murske Sobote kupil 4 Red bulle, ki so jih imeli v akciji. :) Vem, da ni zdravo, ampak jaz sem jih na poti moral popiti 3.

Tako da, ko sva prispela do Slovaške meje, sem se od izčrpanosti začel tresti, dobival sem rahle krče v desni nogi, ki je pritiskala na plin, Azra in Cofka pa sta spali, ter vsi trije smo komaj čakali, da se potovanje konča. Mačka je bila prav boga in naju je tudi to skrbelo, ker se je občasno prebujala ter na vso silo hotela odpreti vrata kletke. Večinoma, ko ni spala, jo je Azra držala v naročju, vendar je sčasoma postajala izredno nemirna in mi je začela skakati na volan, medtem, ko sem ves utrujen vozil po avtocesti. To pa zna biti izredno nevarno, zato sva bila prisiljena položiti jo nazaj v njeno mačjo kletko. Žival se nama je zelo smimlila in nama je bilo praktično najbolj žal zaradi nje, saj nisva pričakovala, da se bo pot toliko podaljšala, mačke pa izredno težko prenašajo potovanja. Uspavalo je počasi začelo izgibljati svoj učinek po tolikih urah vožnje.

Kakorkoli, izčrpana in srečna, da sva končno na cilju, sva prispela v Bansko Štiavnico ob polnoči. Ampak tudi tu sva se malce izgubila in lutala enih 15 minut po mestu, preden sva prispela do našega mladinskega hotela, kjer bova izvajala prostovoljno delo. Skratka izgubila sva se praktično povsod, kjer se je izgubiti dalo. :))))

Srečo imava, da sva prišla med izredno dobre ljudi. Naš mentor Martin Macharik ter njnegova žena Mirka sta res enkratni osebi.

Ne glede na vse slabše pripetljaje, nama ni žal tega potovanja in bova verjetno še šla po tej poti, ampak najbrž ne še tako kmalu. :))) Namreč Madžarska je izredno lepa dežela in midva sedaj praktično poznava pot! :)

Naslednji dan je bil prost po prešerno. Imela sva možnost spati do poznega in se spočiti. Prebudila sva se v prečudovito jutro in prvič ugledala Bansko Štiavnico v živo. Zaenkrat spiva v tem mladinskem hotelu. V roku enega tedna se bova preselila v stanovanje malce izven centra mesta, ki šteje približno 10.000 prebivalcev. Ko sva pokukala skozi strežno okno, sva videla tole (zgoraj).


Sledilo je prvo kosilo z Martinom, njegovo družino ter Aleksom, ki je prav tako EVS prostovoljec, prihaja pa iz Gruzije. Najin prvi vtis o njemu je zelo dober. Tukaj je že 4 mesece, je zelo prijazen in deloven fant. Za sedaj se z vsemi razumemo odlično, vendar pred nama je še eno leto. :)

No, na kosilu smo jedli seveda meso, ki ga Azra seveda ne je, zato pa tudi solate ni manjkalo. Kljub temu pa Azra pravi: "hmmm, zakaj imam občutek, da bom tukaj shujšala?" :)))


Azra dobi od Martina in Mirke "sladko" pozornost v čast njenih v avgustu uspešno zaključenih izpitov. Merci smo pokončali v nekaj urah. :) Mogoče pa le ne bomo tako zelo shujšali. :)


Mali Samo, sin najinih mentorjev. Zelo igriv, radoveden malček.



Simpatičen načrt hostla.


Zdi se mi, da bo tole bo Azra kmalu zafasala v smeti. :) Namreč v hostlu je potrebno veliko stvari pospraviti in tukaj imajo tudi velik prostor, kjer je shranjeno veliko krame, uporabne in večinoma neuporabne... tako meni Azra, ki obsedeno komaj čaka, da se loti metanja v smeti. :)))) Zdi se mi, da se Martin tega še ne zaveda. :)))


Hostel Svetega Jurija ima veliko zgodovine. Bil je vojašnica, zapor, vmes je propadal, sedaj pa se počasi, vendar uspešno preureja v izredno zanimiv hostel. Moram pa priznati, da zna biti izredno strašljiv ponoči, še posebno, ker trenutno skoraj ni veliko gostov. Poleg tega me malo tudi skrbi zima, saj pravijo, da znajo biti res ostre in da zna zapasti celo do 2 metra snega, ter da se temperatura spusti tudi do 25 stopinj pod nulo!!! To moram doživeti, da lahko verjamem! Pa saj nismo v Sibiriji! :) Koliko je to res, moramo še preveriti, menda pa to res drži. Si raje ne predstavljam, kako prazno in strašljivo bo šele takrat. Brrrrr.... Obstaja tudi nekaj legend o tej stavbi, ki vam jih bova najbrž kdaj zapisala, pa jih boste lahko brali. Samo tole mogoče: ko je bil tu še zapor, se je eden izmed zapornikov obesil v eni izmed celic in bojda tu straši. Čeprav Pravi Martin, da duha še ni osebno srečal. :) V glavnem vesel sem, da nisem gledal novejše grozljivke "Hostel". Verjeli ali ne, dogajanje v filmu je postavljeno prav na SLOVAŠKO!!! Hm... sprašujem se zakaj. :)

No, klet hostla je stara več kot 400 let. Tukaj se nahaja nedokončan prehod, menda v bližnji dvorec. Martin pravi, da obstaja podoben rov tudi v tem sosednjem dvorcu in da sta konca obeh rovov oddaljena le 30 metrov. Poleg tega obstaja podoben rov tudi v sosednji hiši in se točno ne ve, do katerega izmed teh dveh rovov so hoteli kopalci rova v dvorcu priti. Mogoče do obeh. Bodo še delali raziskave. V času keltskih bojev so menda obkoljevali grad in poskušali izstradati plemiče v dvorcih, slednji pa so poskušali zbežati skozi te rove, ki jih želim v prihodnje še opisat. Se bomo kaj več pozanimali v prihodnje o tem, ker je zadeva izredno zanimiva. Pa še to mogoče... rov v hostlu so odkrili pred kratkim in je bil zasut z zemljo praktično do stropa. Pred kratkim so tu bili drugi prostovoljci, ki so pomagali odstranjevati zemljo. Pravi Martin, da je bila zemlja iz takoimenovanih "črnih rovov", se pravi nelegalnih rovov, ki so jih skrivali pred kraljem, da jim ni bilo treba plačevati davkov. Zemljo so morali torej nekje skriti. :) Rezultat odstranjevanja zemlje je viden na sliki. Dobili so veliko zakopanega orodja, ki je izredno staro. Velika škatla, ki jo vidite je v bistvu krsta. Ko je Azra vprašala Martina, če je prazna, je odgovoril: "We don't talk about that. (O temu ne govorimu)" :) Seveda se je le šalil. Krsta je bila izdelana za eno izmed gledaliških iger, ki so jo tu uprizorili. :)


Pogled iz naše sobe na levo! :)


Podstrešna soba, ki jo imenujejo "letališče". Na sliki sta prostovoljec Aleks in mali Samo.


Ta soba ima zelo zanimiva okna. Aleksander se gre umetniško fotografijo. :)


To je pogled iz hriba, imenovanega Kalvarija ali drugače "Križev pot". Morate vedeti, da Banska Štiavnica leži točno v kraterju neaktivnega (hvalabogu:) ) vulkana. Takoimenovana "Kalvarija" stoji ob robu kraterja tega ogromnega starodavnega vulkana. Čez nekaj dni upava, da bova lahko poslala več fotografij iz vrha Kalvarije.


Kar vidite, je Banska Štiavnica, fotografirana iz Kalvarije, v daljavi pa lahko vidite hrib, ki v bistvu ni hrib, ampak je drugi konec roba vulkana, se pravi je zgrajen iz vulkanskih sedimentov. Tu okoli je veliko rudnikov. Večinoma so neaktivni. Da del je bil včasih gol, saj so drevesa popolnoma izsekali in les uporabljali za delo v rudnikih.


Začne se najina prva naloga. Očistit je treba okolico cerkve na Kalvariji, saj bo pojutrišnjem tu velika maša v čast nekega cerkvenega praznika. Najprej sem razumel, da je to Marijino vnebovzetje, ampak sem ugotovil, da temu ni tako. Se bo treba čim prej naučit jezika. :))) (Tudi nisem ravno katolik, pa iskat po googlu se mi sedaj tudi ne da) . Jutri nadaljujemo z delom. Mislim, da bomo delali kakih 5 ur. Morava prav priznati, da v tem delu uživava. Počutiva se svobodno, koristno, spoznavava nove ljudi, ni stresa... Mimogrede, kmalu bom začel peti v enemu izmed lokalniih zborov. :) Bomo videli, kako bo šlo. :)


Takole Aleksander poskuša iz sebe spraviti odvečno mašobo. :)


Zabaven pogovor z Aleksom iz Gruzije.


Pred cerkvijo na Kalvariji, ki je mimogrede pod Unesco zaščito.


Po končanem delu nas pride iskat Martin in se še malce spočijemo.


To je za sedaj še neurejena pisarna, kjer smo se parkirali in od koder dostopamo do neta. Skratka nič nam ne manjka. Niti naši Cofki očitno, ki uživa v svoji siesti. :) Kot lahko vidite, sem lahko priklopil svoj računalnik (v ozadju).

Tako. Odpravljam se spat. Jutri naju čaka veliko dela, pa še tečaj slovaškega jezika.

Za sedaj imate veliko za brati, tako da se bova oglasila, ko bo še kaj zanimivega.

Do takrat pa DO VIDENIA.