DAN 10 - EVS na Slovaškem

Po enem tednu "molka" se vam z Azro spet javljava in Banske Štiavnice, kjer sva, kot lahko vidite, odlično opremljena z internetom.

Tukaj vse poteka v redu zaenkrat. Mislim, da bo najlažje, če vam situacijo objasnim preko fotografij, kot naj bi to poslata rutina v prihodnje. Še prej pa naj povem, da sva z Azro danes zopet imela tečaj slovaščine pri gospe Mankovi, ki je učiteljica Slovaškega jezika v tukajšnji osnovni šoli. Mislim, da se bova dobro naučila slovaško... bomo videli no. :)

Medtem, ko se v uzadju vrti Iztok Mlakar :), gremo lepo k slikam.

Oseba, ki jo vidite na sliki je naš mentor Martin Macharik, ki je enkratna oseba. Tabornik po srcu in "velika živina", ki je pred kratkim še delal v slovaški vladi neposredno za njihovega predsednika vlade, na fotografiji nazorno razlaga, kako je bilo med potovanjem po Mongoliji, kjer je tudi staknil klobuk, ki ga ima na glavi. Mimogrede, človek je prepotoval ne vem, koliko držav sveta. O tem podatku mogoče kdaj drugič. Skratka zaenkrat se dobro razumemo... malo pač pazimo, da ga ne gnjavimo stalno, pa je. Saj veste, kako je, ko imaš tri službene telefone, preko trideset klicev na dan, otroka, družino in še hostel za skrbeti, da nas, novih prišlekov niti ne govorimo. HEHEHEHE. Sej veste ne? :)


No, in šli smo tudi na Slovaško pivo, ki je izredno dobro in Poceni! Na sliki, od leve proti desni so Barbora, Gruzijec Aleks in Barborina sestra Radka. Izredno simpatični ljudje. Tukaj se je pokazala gruzijska gostoljubnost na Slovaškem. Aleks je vztrajal, da mora on častiti ta večer! Moramo se mu še oddolžiti.


Odšli smo si ogledat stari, tri leta zapuščeni mega tabor lokalnih tabornikov. Na poti smo se ustavili, da sem lahko "škljocnil" tole. Kako se kliče jezero, me ne spraševat... tukaj jih je dosti. :) Mimogrede, naš moto tukaj je: "WE HAVE TIME", kar pomeni "IMAMO ČAS". :) Kajti pred nami je eno leto EVS-a na Slovaškem in vedno, ko je treba kaj narediti, dobivamo izgovor, da se nam nikamor ne mudi. HAHAHAHA! No, drugače pa je treba priznati, da smo precej pridni in pridno delamo vse, kar nam naloži Martin.


Odšli smo torej na ta zapuščeni taborniški kamp, s katerim imajo Martin in Miha (drugi z leve) dobre načrte... kar seveda pomeni delo za nas prostovoljce in druge tabornike, ki še pridejo. Na sliki smo iz leve proti desni: Aleks, Miha, Samo, Martin, Mirka, Azra.


Azra nima rada samo živali, ampak tudi otroke... jojmene jojmene, jejhataja! :) ... ŠALA!!! :)


Takole izgleda zapuščeni kamp... ma mi ga bomo uredili!!!


Tole je utica, ki je in še bo služila kot zbirališče vode... bodisi pitne, bodisi za karkoli. Samo problem je v tem, da trenutno...



... nepovabljeni obiskovalci brez našega dovoljenja uporabljajo naš "jakuzi". :)


Potem se odpravimo malce v hrib, proti vodovodu, ki so ga včasih uporabljlali. Mimogrede, naj povem, da ima ta gozd nekaj zanimive zgodovine iz druge svetovne vojne, ko so tu v partizani zasedi dobili nekaj nacistov in jih poklali. Tako imajo taborniki tukaj dobro podlago za grozljive zgodbe o duhovih.


Miha, ki mi poskuša zrihtat zbor, v katerem naj bi pel. Je tudi naša morebitna varuška za mačko.


Vodovod, vendar je zaprt.


Moram sem prešteti korake od vodovoda do kampa. Da nebi pozabil, sem si takole zabeležil število korakov.


Tale gozd skriva veliko zanimivih stvari. Našli smo tudi tole mini žabico. Poglejte, kako velik je moj prst in kakol velika je žaba. Mimogrede, žabo držim prvič v svojem življenju v rokah.


Tudi tole lahko staknemo tukaj. Aleks iz Gruzije se je še eno uro, ko smo prišli iz gozda pregledoval. :)


Aleks ima rad živali. Tukaj je pomagal odvezati ubogi kozi zavozlano nogo.


In jim dal za jesti.


Takole... danes so prišli najstniki in najstnice iz Madžarske... ne vem, zakaj... mogoče, da ubežijo izgredom in protestom v Budimpešti. :) Pa smo malo igrali fuzbal. Končno sem dobil soigralce. :)


Takole izgleda renesančna peč, ki jo imamo v pritličju in v katero jaz ponavadi z veseljem nalagam polena. Res je prijetno sedeti ob njej, saj je tu že sedaj mraz!!! Še posebej ponoči. Morali bomo nabavit topla oblačila. Mimogrede, peč se imenuje Golem po nekem legendarnem junaku... boooo.


In sedaj še nekaj pogledov v našo ogromno pisarno, ki smo jo lepo počistili, preuredili, pospravili... na začetku je recepcija. To sobo čaka po zimi temeljita prenova... mislim recepcijo.


Tadaaaam! Pospravljeno, da se kar sveti. V ozadju je moj računalnik. Z azro kdaj pa kdaj tukaj zapleševa, ker je toliko prostora, pa da ne pozabiva, kar sva se naučila pri Andrei (www.promenada.si) .


Aleks veselo chata s svojimi kolegicami in posluša, ne boste verjeli, kaj... RUDIJA BUČARJA!!! HAHAHAHA! Rudi Bučar potuje v Gruzijo! :) Imam namreč nekaj slovenske glasbe in izgleda, da se je Aleks zelo navdušil nad pesmijo Bella istriana mia! :)


Še pogled z druge strani in...


...pogled izza mojega računalnika. Imam vse pod kontrolo! :) V ozadju vidite peč, ki še vedno lepo greje.

In s tem vam pošiljava z Azro vsem tople pozdrave. Bomo še pisali. Sedaj grem na še par partij fuzbala z madžarskimi najstniki.

Lep pozdrav!