DAN 11 - Jaka, pogrešamo te.

Jaka, ne glede na to, kam si se odpravil, te bomo pogrešali vedno, vsak trenutek. Zato prosim, pridi nazaj!

DAN 10 - EVS na Slovaškem

Po enem tednu "molka" se vam z Azro spet javljava in Banske Štiavnice, kjer sva, kot lahko vidite, odlično opremljena z internetom.

Tukaj vse poteka v redu zaenkrat. Mislim, da bo najlažje, če vam situacijo objasnim preko fotografij, kot naj bi to poslata rutina v prihodnje. Še prej pa naj povem, da sva z Azro danes zopet imela tečaj slovaščine pri gospe Mankovi, ki je učiteljica Slovaškega jezika v tukajšnji osnovni šoli. Mislim, da se bova dobro naučila slovaško... bomo videli no. :)

Medtem, ko se v uzadju vrti Iztok Mlakar :), gremo lepo k slikam.

Oseba, ki jo vidite na sliki je naš mentor Martin Macharik, ki je enkratna oseba. Tabornik po srcu in "velika živina", ki je pred kratkim še delal v slovaški vladi neposredno za njihovega predsednika vlade, na fotografiji nazorno razlaga, kako je bilo med potovanjem po Mongoliji, kjer je tudi staknil klobuk, ki ga ima na glavi. Mimogrede, človek je prepotoval ne vem, koliko držav sveta. O tem podatku mogoče kdaj drugič. Skratka zaenkrat se dobro razumemo... malo pač pazimo, da ga ne gnjavimo stalno, pa je. Saj veste, kako je, ko imaš tri službene telefone, preko trideset klicev na dan, otroka, družino in še hostel za skrbeti, da nas, novih prišlekov niti ne govorimo. HEHEHEHE. Sej veste ne? :)


No, in šli smo tudi na Slovaško pivo, ki je izredno dobro in Poceni! Na sliki, od leve proti desni so Barbora, Gruzijec Aleks in Barborina sestra Radka. Izredno simpatični ljudje. Tukaj se je pokazala gruzijska gostoljubnost na Slovaškem. Aleks je vztrajal, da mora on častiti ta večer! Moramo se mu še oddolžiti.


Odšli smo si ogledat stari, tri leta zapuščeni mega tabor lokalnih tabornikov. Na poti smo se ustavili, da sem lahko "škljocnil" tole. Kako se kliče jezero, me ne spraševat... tukaj jih je dosti. :) Mimogrede, naš moto tukaj je: "WE HAVE TIME", kar pomeni "IMAMO ČAS". :) Kajti pred nami je eno leto EVS-a na Slovaškem in vedno, ko je treba kaj narediti, dobivamo izgovor, da se nam nikamor ne mudi. HAHAHAHA! No, drugače pa je treba priznati, da smo precej pridni in pridno delamo vse, kar nam naloži Martin.


Odšli smo torej na ta zapuščeni taborniški kamp, s katerim imajo Martin in Miha (drugi z leve) dobre načrte... kar seveda pomeni delo za nas prostovoljce in druge tabornike, ki še pridejo. Na sliki smo iz leve proti desni: Aleks, Miha, Samo, Martin, Mirka, Azra.


Azra nima rada samo živali, ampak tudi otroke... jojmene jojmene, jejhataja! :) ... ŠALA!!! :)


Takole izgleda zapuščeni kamp... ma mi ga bomo uredili!!!


Tole je utica, ki je in še bo služila kot zbirališče vode... bodisi pitne, bodisi za karkoli. Samo problem je v tem, da trenutno...



... nepovabljeni obiskovalci brez našega dovoljenja uporabljajo naš "jakuzi". :)


Potem se odpravimo malce v hrib, proti vodovodu, ki so ga včasih uporabljlali. Mimogrede, naj povem, da ima ta gozd nekaj zanimive zgodovine iz druge svetovne vojne, ko so tu v partizani zasedi dobili nekaj nacistov in jih poklali. Tako imajo taborniki tukaj dobro podlago za grozljive zgodbe o duhovih.


Miha, ki mi poskuša zrihtat zbor, v katerem naj bi pel. Je tudi naša morebitna varuška za mačko.


Vodovod, vendar je zaprt.


Moram sem prešteti korake od vodovoda do kampa. Da nebi pozabil, sem si takole zabeležil število korakov.


Tale gozd skriva veliko zanimivih stvari. Našli smo tudi tole mini žabico. Poglejte, kako velik je moj prst in kakol velika je žaba. Mimogrede, žabo držim prvič v svojem življenju v rokah.


Tudi tole lahko staknemo tukaj. Aleks iz Gruzije se je še eno uro, ko smo prišli iz gozda pregledoval. :)


Aleks ima rad živali. Tukaj je pomagal odvezati ubogi kozi zavozlano nogo.


In jim dal za jesti.


Takole... danes so prišli najstniki in najstnice iz Madžarske... ne vem, zakaj... mogoče, da ubežijo izgredom in protestom v Budimpešti. :) Pa smo malo igrali fuzbal. Končno sem dobil soigralce. :)


Takole izgleda renesančna peč, ki jo imamo v pritličju in v katero jaz ponavadi z veseljem nalagam polena. Res je prijetno sedeti ob njej, saj je tu že sedaj mraz!!! Še posebej ponoči. Morali bomo nabavit topla oblačila. Mimogrede, peč se imenuje Golem po nekem legendarnem junaku... boooo.


In sedaj še nekaj pogledov v našo ogromno pisarno, ki smo jo lepo počistili, preuredili, pospravili... na začetku je recepcija. To sobo čaka po zimi temeljita prenova... mislim recepcijo.


Tadaaaam! Pospravljeno, da se kar sveti. V ozadju je moj računalnik. Z azro kdaj pa kdaj tukaj zapleševa, ker je toliko prostora, pa da ne pozabiva, kar sva se naučila pri Andrei (www.promenada.si) .


Aleks veselo chata s svojimi kolegicami in posluša, ne boste verjeli, kaj... RUDIJA BUČARJA!!! HAHAHAHA! Rudi Bučar potuje v Gruzijo! :) Imam namreč nekaj slovenske glasbe in izgleda, da se je Aleks zelo navdušil nad pesmijo Bella istriana mia! :)


Še pogled z druge strani in...


...pogled izza mojega računalnika. Imam vse pod kontrolo! :) V ozadju vidite peč, ki še vedno lepo greje.

In s tem vam pošiljava z Azro vsem tople pozdrave. Bomo še pisali. Sedaj grem na še par partij fuzbala z madžarskimi najstniki.

Lep pozdrav!

Končno na Slovaškem - DAN 2

Pozdrav vsem, tokrat iz Slovaške.

No, pa sva le prispela. Koliko časa sva za to potrebovala, vam raje ne izdava. Lahko pa vam poveva samo to, da sva potrebovala preveč časa, saj sva vozila počasi, se izgubila v Mariboru, nekje pri začetku Blatnega jezera, v Budimpešti, ter na koncu zaradi izčrpanosti in teme, ki je postala že zelo močna še 30km pred ciljem. No, temu je v bistvu botrovala utrujenost. Pač včasih se zgodi, da je tabla, ki pravi, da moraš zavit levo in ti v bistvu zaviješ levo, samo prehitro. :) Lahko mirno rečemo, da je bila tabla postavljena prehitro. :)

Kakorkoli že, prispela sva živa in to je najpomembnejše. Potovala sva čez Madžarsko, saj sva Avstrijo že videla in sva hotela videti mimogrede tudi blatno jezero ter Budimpešto. To nama sicer je spodletelo, ker sva se na zažetku Blatnega jezera, pri kraju Keszthely izgubila (večkrat) in ko sva končno dobila pravo cesto, sva bila preveč oddaljena od samega jezera, da bi ga lahko videla. Še dobro, da mi nemščina ne gre tako zelo slabo od rok in da je bil vsak drugi človek, ki sva ga srečala ob postankih tovornjakar, ki zna nemško. :)))) Nihče ni znal ničesar drugega, kot samo madžarsko in nemško.

V glavnem, sva zamujala in se je začela delati tema, nisva želela več izgubljati časa, zato nisva hotela zaiti s poti in si ogledati Blatno jezero. Vesela sva bila, da sva na pravi poti. Mimogrede, ceste na Madžarskem so rpecej dobre... vsaj kjer sva se vozila midva, pa tudi označene so dobro. Edini problem je bil ta, da so imena krajev prekleto dolga in če jih poskušaš prebrati, si zlomiš jezik. Slabo je bilo tudi to, da je bila moja avtokarta premalo natančna. No, izkušnja več.


Na Madžarskem se nam je zgodila še ena nezgoda. Naša z živalskimi uspavali "zdrogirana" Cofka je končno zaspala, vendar Veselje ni trajalo dolgo, kajti polulala se je na Azrine hlače. :) Tu se je potovanje podaljšalo za pol ure. Azra se je morala preobleči, morala sva oprati ubogo Cofko, avto je smrdel... še dobro, da se je to zgodilo ob velikem pokopališču, kjer sva lahko najine flaške napolnila z vodo. Kakorkoli, to naju ni spravilo v slabo voljo.

Kar naju je spravilo v slabo voljo je to, da sva se večkrat izgubila tudi na vozlišču avtocest v predmestju Budimpešte, pa še čakati sva morala v dolgi koloni vozil, saj se je zgodila prometna nesreča.

Tu sva bila še ob kaki dve uri.

Končno sva le našla pravo smer in prispela do centra Budimpešte, ki bi bil sicer zanimiv, če se nebi vanj pripeljala v že popolni temi in če mene nebi načela močna utrujenost. Hvala bogu sem v okolici Murske Sobote kupil 4 Red bulle, ki so jih imeli v akciji. :) Vem, da ni zdravo, ampak jaz sem jih na poti moral popiti 3.

Tako da, ko sva prispela do Slovaške meje, sem se od izčrpanosti začel tresti, dobival sem rahle krče v desni nogi, ki je pritiskala na plin, Azra in Cofka pa sta spali, ter vsi trije smo komaj čakali, da se potovanje konča. Mačka je bila prav boga in naju je tudi to skrbelo, ker se je občasno prebujala ter na vso silo hotela odpreti vrata kletke. Večinoma, ko ni spala, jo je Azra držala v naročju, vendar je sčasoma postajala izredno nemirna in mi je začela skakati na volan, medtem, ko sem ves utrujen vozil po avtocesti. To pa zna biti izredno nevarno, zato sva bila prisiljena položiti jo nazaj v njeno mačjo kletko. Žival se nama je zelo smimlila in nama je bilo praktično najbolj žal zaradi nje, saj nisva pričakovala, da se bo pot toliko podaljšala, mačke pa izredno težko prenašajo potovanja. Uspavalo je počasi začelo izgibljati svoj učinek po tolikih urah vožnje.

Kakorkoli, izčrpana in srečna, da sva končno na cilju, sva prispela v Bansko Štiavnico ob polnoči. Ampak tudi tu sva se malce izgubila in lutala enih 15 minut po mestu, preden sva prispela do našega mladinskega hotela, kjer bova izvajala prostovoljno delo. Skratka izgubila sva se praktično povsod, kjer se je izgubiti dalo. :))))

Srečo imava, da sva prišla med izredno dobre ljudi. Naš mentor Martin Macharik ter njnegova žena Mirka sta res enkratni osebi.

Ne glede na vse slabše pripetljaje, nama ni žal tega potovanja in bova verjetno še šla po tej poti, ampak najbrž ne še tako kmalu. :))) Namreč Madžarska je izredno lepa dežela in midva sedaj praktično poznava pot! :)

Naslednji dan je bil prost po prešerno. Imela sva možnost spati do poznega in se spočiti. Prebudila sva se v prečudovito jutro in prvič ugledala Bansko Štiavnico v živo. Zaenkrat spiva v tem mladinskem hotelu. V roku enega tedna se bova preselila v stanovanje malce izven centra mesta, ki šteje približno 10.000 prebivalcev. Ko sva pokukala skozi strežno okno, sva videla tole (zgoraj).


Sledilo je prvo kosilo z Martinom, njegovo družino ter Aleksom, ki je prav tako EVS prostovoljec, prihaja pa iz Gruzije. Najin prvi vtis o njemu je zelo dober. Tukaj je že 4 mesece, je zelo prijazen in deloven fant. Za sedaj se z vsemi razumemo odlično, vendar pred nama je še eno leto. :)

No, na kosilu smo jedli seveda meso, ki ga Azra seveda ne je, zato pa tudi solate ni manjkalo. Kljub temu pa Azra pravi: "hmmm, zakaj imam občutek, da bom tukaj shujšala?" :)))


Azra dobi od Martina in Mirke "sladko" pozornost v čast njenih v avgustu uspešno zaključenih izpitov. Merci smo pokončali v nekaj urah. :) Mogoče pa le ne bomo tako zelo shujšali. :)


Mali Samo, sin najinih mentorjev. Zelo igriv, radoveden malček.



Simpatičen načrt hostla.


Zdi se mi, da bo tole bo Azra kmalu zafasala v smeti. :) Namreč v hostlu je potrebno veliko stvari pospraviti in tukaj imajo tudi velik prostor, kjer je shranjeno veliko krame, uporabne in večinoma neuporabne... tako meni Azra, ki obsedeno komaj čaka, da se loti metanja v smeti. :)))) Zdi se mi, da se Martin tega še ne zaveda. :)))


Hostel Svetega Jurija ima veliko zgodovine. Bil je vojašnica, zapor, vmes je propadal, sedaj pa se počasi, vendar uspešno preureja v izredno zanimiv hostel. Moram pa priznati, da zna biti izredno strašljiv ponoči, še posebno, ker trenutno skoraj ni veliko gostov. Poleg tega me malo tudi skrbi zima, saj pravijo, da znajo biti res ostre in da zna zapasti celo do 2 metra snega, ter da se temperatura spusti tudi do 25 stopinj pod nulo!!! To moram doživeti, da lahko verjamem! Pa saj nismo v Sibiriji! :) Koliko je to res, moramo še preveriti, menda pa to res drži. Si raje ne predstavljam, kako prazno in strašljivo bo šele takrat. Brrrrr.... Obstaja tudi nekaj legend o tej stavbi, ki vam jih bova najbrž kdaj zapisala, pa jih boste lahko brali. Samo tole mogoče: ko je bil tu še zapor, se je eden izmed zapornikov obesil v eni izmed celic in bojda tu straši. Čeprav Pravi Martin, da duha še ni osebno srečal. :) V glavnem vesel sem, da nisem gledal novejše grozljivke "Hostel". Verjeli ali ne, dogajanje v filmu je postavljeno prav na SLOVAŠKO!!! Hm... sprašujem se zakaj. :)

No, klet hostla je stara več kot 400 let. Tukaj se nahaja nedokončan prehod, menda v bližnji dvorec. Martin pravi, da obstaja podoben rov tudi v tem sosednjem dvorcu in da sta konca obeh rovov oddaljena le 30 metrov. Poleg tega obstaja podoben rov tudi v sosednji hiši in se točno ne ve, do katerega izmed teh dveh rovov so hoteli kopalci rova v dvorcu priti. Mogoče do obeh. Bodo še delali raziskave. V času keltskih bojev so menda obkoljevali grad in poskušali izstradati plemiče v dvorcih, slednji pa so poskušali zbežati skozi te rove, ki jih želim v prihodnje še opisat. Se bomo kaj več pozanimali v prihodnje o tem, ker je zadeva izredno zanimiva. Pa še to mogoče... rov v hostlu so odkrili pred kratkim in je bil zasut z zemljo praktično do stropa. Pred kratkim so tu bili drugi prostovoljci, ki so pomagali odstranjevati zemljo. Pravi Martin, da je bila zemlja iz takoimenovanih "črnih rovov", se pravi nelegalnih rovov, ki so jih skrivali pred kraljem, da jim ni bilo treba plačevati davkov. Zemljo so morali torej nekje skriti. :) Rezultat odstranjevanja zemlje je viden na sliki. Dobili so veliko zakopanega orodja, ki je izredno staro. Velika škatla, ki jo vidite je v bistvu krsta. Ko je Azra vprašala Martina, če je prazna, je odgovoril: "We don't talk about that. (O temu ne govorimu)" :) Seveda se je le šalil. Krsta je bila izdelana za eno izmed gledaliških iger, ki so jo tu uprizorili. :)


Pogled iz naše sobe na levo! :)


Podstrešna soba, ki jo imenujejo "letališče". Na sliki sta prostovoljec Aleks in mali Samo.


Ta soba ima zelo zanimiva okna. Aleksander se gre umetniško fotografijo. :)


To je pogled iz hriba, imenovanega Kalvarija ali drugače "Križev pot". Morate vedeti, da Banska Štiavnica leži točno v kraterju neaktivnega (hvalabogu:) ) vulkana. Takoimenovana "Kalvarija" stoji ob robu kraterja tega ogromnega starodavnega vulkana. Čez nekaj dni upava, da bova lahko poslala več fotografij iz vrha Kalvarije.


Kar vidite, je Banska Štiavnica, fotografirana iz Kalvarije, v daljavi pa lahko vidite hrib, ki v bistvu ni hrib, ampak je drugi konec roba vulkana, se pravi je zgrajen iz vulkanskih sedimentov. Tu okoli je veliko rudnikov. Večinoma so neaktivni. Da del je bil včasih gol, saj so drevesa popolnoma izsekali in les uporabljali za delo v rudnikih.


Začne se najina prva naloga. Očistit je treba okolico cerkve na Kalvariji, saj bo pojutrišnjem tu velika maša v čast nekega cerkvenega praznika. Najprej sem razumel, da je to Marijino vnebovzetje, ampak sem ugotovil, da temu ni tako. Se bo treba čim prej naučit jezika. :))) (Tudi nisem ravno katolik, pa iskat po googlu se mi sedaj tudi ne da) . Jutri nadaljujemo z delom. Mislim, da bomo delali kakih 5 ur. Morava prav priznati, da v tem delu uživava. Počutiva se svobodno, koristno, spoznavava nove ljudi, ni stresa... Mimogrede, kmalu bom začel peti v enemu izmed lokalniih zborov. :) Bomo videli, kako bo šlo. :)


Takole Aleksander poskuša iz sebe spraviti odvečno mašobo. :)


Zabaven pogovor z Aleksom iz Gruzije.


Pred cerkvijo na Kalvariji, ki je mimogrede pod Unesco zaščito.


Po končanem delu nas pride iskat Martin in se še malce spočijemo.


To je za sedaj še neurejena pisarna, kjer smo se parkirali in od koder dostopamo do neta. Skratka nič nam ne manjka. Niti naši Cofki očitno, ki uživa v svoji siesti. :) Kot lahko vidite, sem lahko priklopil svoj računalnik (v ozadju).

Tako. Odpravljam se spat. Jutri naju čaka veliko dela, pa še tečaj slovaškega jezika.

Za sedaj imate veliko za brati, tako da se bova oglasila, ko bo še kaj zanimivega.

Do takrat pa DO VIDENIA.

Odhajamo na Slovaško

Drage prijateljice in prijatelji!

Eni že veste, drugi pa mogoče še ne... z Azro se v nedeljo, 10.9. dokončno odpravljava na Slovaško, kjer bova eno leto opravljala delo prostovoljcev v eni izmed tamkajšnjih organizacij. Prostovoljstvo bova opravljala v okviru programa "Mladina" in sicer v sklopu 2. akcije programa - EVS (European voluntary servis).

Trenutno se vneto pripravljava na odhod in ker imava miljardo opravil preden odrineva, sva nabita z adrenalinom, obenem pa imava nekaj grenkega priokusa, kar vas bova vse zelo pogrešala... nekatere še posebej! Ker pa nama EVS prostovoljstvo odpira nove možnosti v prihodnje, sva zelo vesela. Precej sva že uredila, tako da ni neke panike glede tega. Nama pa je vseeno ostalo kar precej stvari, ki jih ne smeva izpustiti.

Eno izmed teh stvari je poslavljanje od družine, prijateljev, znancev... Ker smo v sodobni dobi in je internet praktično del našega vsakdana, povrh vsega pa se je nemogoče od vseh na hitro posloviti, vam pošiljam tole pismo. Upam, da mi ne boste zamerili in da me razumete, ker sem naredil eno univerzalno pismo za vse. Tako pač je, drugače žal ne gre.

Torej med najini potovanji se bova potrudila, da vas bova občasno obveščala o najinih dogodivščinah. Če bo vse šlo po sreči, bova prepotovala celo Slovaško in videla Avstrijo, Poljsko, Ukrajino in Madžarsko. Kako točno bomo imeli urejen internet, ne vem, vendar verjemite mi, da bom poskušal to zadevo urediti, saj sem od interneta odvisen! :)

Skratka, tako na kratko vas pozdravljam. Imejte se lepo, ne kregajte se, predvsem pa pišite mi na moj elektronski naslov. Vesel bom vsakršne novice iz Domovine, če le ne bodo preveč tragične narave.

Mimogrede, tudi naša Cofka (tako je ime naši mački) vas vse lepo pozdravlja, saj gre z nami! :)

Če sem kaj pozabil, mi ne zamerite. Tistim, ki ste nama bili v oporo v zadnjih pripravljalnih dneh se iz srca zahvaljujem, med temi pa bi rad izpostavil starše, Saro, teto Nadjo, Ludvika, Micko in našega najboljšega prijatelja Erika ter fotografa Bogdana Macarola in Antona Baloha, ki sta pomagala na svoj način.

Zahvala gre tudi MOVIT-u, ki nas podpira že od samega začetka. Hvala Mateji Demšar, ki nas je kot prva podrobneje seznanila s prgramom Mladina in vsem, ki ste nas usposabljali ter tistim, ki ste nam predali svoje izkušnje z EVS-om. Vsem ostalim EVS prostovoljcem želimo veliko sreče!

Poseben pozdrav tudi najinim sosedom. Boljših nebi mogli imeti!!!

Hvala Maartje in Alfonsu, ker sta se družila z nama. Res sva uživala v vajini družbi! Alfonso, hvala tudi za Chocapic!!! HAHAHA!!! Obema: lepo vaju je bilo spoznati. Škoda, da se ne bomo videli kar nekaj časa. Upam, da naju kdaj ponese v Španijo in Nizozemsko, da se spet srečamo!!! Alfonso, lepo pozdravi Adelo!

Za plesne korake, ki sva se jih naučila gre zahvala Mateju in Andrei! Ko bova plesala na Slovaškem, se bova spomnila na vaju! :)

Nazadnje pa nikakor ne smeva pozabiti na Nino Ukmar iz MC Podlaga, ki je sicer izgubila veliko živcev zaradi naju, ampak nama je pomagala pri nečem, kar nama veliko pomeni... četudi je šlo mnogokrat za čas izven službenega. Spravila naju je na Slovaško in nama pri marsičem izredno pomagala! Nina, neštetokrat hvala!!!